Papež: Nemir srca nas usmerja k ljubezni Boga, ki daje resnični smisel in izpolnjenost
Splošna avdienca je potekala na Trgu svetega Petra, a mnogi bolniki in ostareli so jo zaradi nižjih temperatur in spremenljivega vremena spremljali v vatikanski dvorani Pavla VI.. Sveti oče se je zato najprej ustavil prav pri njih, jih pozdravil, blagoslovil in na kratko nagovoril: »Že smo blizu božiču. Gospoda prosimo, naj vas veselje tega božičnega časa vse spremlja: vaše družine, vaše bližnje; da bi bili vedno v Gospodovih rokah, z zaupanjem in ljubeznijo, ki nam jo lahko dá samo Bog.«
Papež Leon XIV. je v ospredje kateheze postavil Jezusove besede o zakladu v nebesih, kjer naj bo tudi naše srce, ter se oprl na Avguštinovo misel o nemirnem srcu, ki svoj počitek najde le v Gospodu. Kot je dejal, je nemir znamenje, da je naše srce »usmerjeno k svojemu končnemu cilju«: »Pristni počitek srca ni v posedovanju dobrin tega sveta, ampak v doseganju tistega, kar ga lahko v celoti izpolni, in to je Božja ljubezen ali, bolje rečeno, Bog Ljubezen.«
Ta zaklad pa lahko najdemo samo tako, da ljubimo bližnjega, je izpostavil papež ter dodal, da so naši bratje in sestre »izziv in spodbuda za naše srce«, saj ga pozivajo, naj se odpre in daruje: »Bližnji te prosi, da upočasniš, ga pogledaš v oči, včasih tudi spremeniš načrte, morda spremeniš smer.«
Na ta način bo človeško srce našlo tudi veselje in upanje, našlo bo smisel, ki presega, kar je trenutno in minljivo: »Človeško srce ne more živeti brez upanja, brez zavedanja, da je ustvarjeno za polnost in ne za pomanjkanje.«
Svetopisemski odlomek: Mt 6,19-21
[Jezus je rekel svojim učencem:] »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte si raje zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«
Cikel katehez – Jubilej 2025
Jezus Kristus, naše upanje
IV. Kristusovo vstajenje in izzivi današnjega sveta
8. Velika noč kot končni počitek nemirnega srca
Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Človeško življenje je zaznamovano s stalnim gibanjem, ki nas priganja, da delujemo, ukrepamo. Danes se vsepovsod zahteva hitrost pri doseganju optimalnih rezultatov v najrazličnejših okoljih. Na kakšen način Jezusovo vstajenje osvetljuje to potezo naše izkušnje? Ko bomo deležni njegove zmage nad smrtjo, se bomo spočili? Vera nam pravi: da, spočili se bomo. Ne bomo nedejavni, ampak bomo vstopili v Božji počitek, ki je mir in veselje. Ali moramo torej samo čakati ali pa nas to lahko spremeni že zdaj?
Vpeti smo v tako veliko dejavnosti, da nas ne pustijo vedno zadovoljnih. Mnoga naša dejanja so povezana s praktičnimi, konkretnimi stvarmi. Prevzeti moramo odgovornost za mnoge obveznosti, reševati probleme, se soočiti z napornimi stvarmi. Tudi Jezus se je posvetil ljudem in življenju, ni si prizanašal, ampak se je daroval vse do konca. Vendar pa pogosto vidimo, kako preobilica delovanja, namesto da bi nam prinesla izpolnitev, postane vrtinec, ki nas omami, nam vzame veselje, nam preprečuje, da bi bolje živeli to, kar je zares pomembno za naše življenje. Tako se počutimo utrujeni in nezadovoljni. Zdi se, da je čas razdrobljen na tisoče praktičnih stvari, ki pa ne rešijo končnega smisla našega življenja. Včasih se ob koncu dneva, polnega raznih opravil, počutimo prazne. Zakaj? Ker nismo stroji, imamo srce. Lahko bi rekli, da smo srce.
Srce je simbol celotne naše človeškosti, je povzetek misli, čustev in želja, je nevidno središče naše osebnosti. Evangelist Matej nas vabi k razmisleku o pomembnosti srca, ko nam posreduje naslednje Jezusove besede: »Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce« (Mt 6,21). V srcu je torej shranjen resnični zaklad, ne v zemeljskih zakladnicah, ne v velikih finančnih naložbah, ki so še posebej danes ponorele in krivično skoncentrirane, malikovane za krvavo ceno milijonov človeških življenj in opustošenja Božjega stvarstva.
Pomembno je razmisliti o teh vidikih, saj se s številnimi obveznostmi, s katerimi se stalno soočamo, vedno bolj pojavlja nevarnost razpršenosti, včasih tudi obupanosti in pomanjkanja smisla, celo pri navidezno uspešnih ljudeh. Nasprotno pa, brati življenje v znamenju velike noči, gledati nanj z Vstalim Jezusom, pomeni najti dostop do bistva človeške osebe, do našega srca: cor inquietum [nemirno srce]. S pridevnikom »nemirno«, nam sveti Avguštin pomaga razumeti težnjo človeka k svoji popolni izpolnjenosti. Celotni stavek nas usmerja na začetek Izpovedi, kjer Avguštin zapiše: »Gospod, zase si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi« (I, 1,1).
Nemir je znamenje, da se naše srce ne giblje naključno, neurejeno, brez cilja ali namena, ampak je usmerjeno k svojemu končnemu cilju, kar je »vrnitev domov«. Pristni počitek srca ni v posedovanju dobrin tega sveta, ampak v doseganju tistega, kar ga lahko v celoti izpolni, in to je Božja ljubezen ali, bolje rečeno, Bog Ljubezen. Ta zaklad pa lahko najdemo samo tako, da ljubimo bližnjega, ki ga srečamo na poti: brate in sestre iz mesa in krvi, katerih navzočnost je izziv in spodbuda za naše srce, saj ga kliče, naj se odpre in daruje. Bližnji te prosi, da upočasniš, ga pogledaš v oči, včasih tudi spremeniš načrte, morda spremeniš smer.
Predragi, to je skrivnost premikanja človeškega srca: vrniti se k izvoru svojega bivanja, živeti veselje, ki ne pojenja in ki ne razočara. Nihče ne more živeti brez smisla, ki presega trenutno in minljivo. Človeško srce ne more živeti brez upanja, brez zavedanja, da je ustvarjeno za polnost in ne za pomanjkanje.
Jezus Kristus je s svojim učlovečenjem, trpljenjem, smrtjo in vstajenjem dal trdni temelj temu upanju. Nemirno srce ne bo razočarano, če bo vstopilo v to dinamiko ljubezni, za katero je ustvarjeno. Končni cilj je gotov, življenje je zmagalo in Kristus še naprej zmaguje v vsaki smrti vsakdanjosti. To je krščansko upanje: vedno slavimo in se zahvaljujmo Gospodu, da nam ga je podaril!
Photogallery
