Zadnja jubilejna kateheza: Ostali bomo romarji upanja. Spremlja nas Marija, upanje naše.

Svetopisemski odlomek: Rim 8, 22-24

Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine. Pa ne samo ono: tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga vidimo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi?

Jubilejna kateheza

11. Upanje pomeni rojstvo. Marija, upanje naše

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Ko je božič tik pred vrati, lahko rečemo: Gospod je blizu! Brez Jezusa bi trditev »Gospod je blizu« zvenela skoraj kot grožnja. V Jezusu pa odkrijemo, kot so to slutili preroki, da je Bog naročje usmiljenja. Dete Jezus nam razodeva, da ima Bog telo usmiljenja, iz katerega vedno rojeva. V Njem ni grožnje, ampak odpuščanje.

Predragi, danes je zadnja od sobotnih jubilejnih avdienc, ki jih je januarja začel papež Frančišek. Jubilej se približuje koncu, a upanje, ki nam ga je dalo to leto, se ne konča: ostali bomo romarji upanja! Slišali smo svetega Pavla: »Odrešeni smo bili namreč v upanju« (Rim 8,24). Brez upanja smo mrtvi, z upanjem pa stopimo na svetlo. Upanje je rodovitno. Pravzaprav je teološka krepost, je torej Božja sila, ki kot taka rojeva, ne ubija, ampak daje rojstvo in preroditev. To je resnična moč. Tista, ki grozi in ubija, ni moč: je oblastnost, je nasilni strah, je zlo, ki ničesar ne rojeva. Božja moč daje rojstvo. Zato bi vam ob koncu rad rekel: upanje pomeni rojstvo.

Sveti Pavel napiše kristjanom v Rimu nekaj, kar nam daje misliti: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine« (Rim 8,22). Gre za zelo močno podobo, ki pa nam pomaga prisluhniti in v molitvi izročati krik zemlje in krik ubogih. Celotno stvarjenje je krik. Toda mnogi vplivneži ne slišijo tega krika. Bogastvo zemlje je v rokah peščice, zelo maloštevilnih, vedno bolj nepravično nakopičeno v rokah tistih, ki pogosto nočejo slišati zdihljajev zemlje in revnih. Bog je dobrine stvarstva namenil vsem, da bi jih vsi bili deležni. Naša naloga je, da ustvarjamo, ne pa krademo. V veri je bolečina zemlje in revnih podobna bolečini poroda. Bog vedno rojeva, še vedno ustvarja, in mi lahko ustvarjamo z Njim, v upanju. Zgodovina je v rokah Boga in rokah tistih, ki upajo Vanj. Ne obstajajo samo tisti, ki kradejo, ampak obstajajo predvsem tisti, ki ustvarjajo.

Sestre in bratje, če je krščanska molitev tako globoko marijanska, je to zato, ker v Mariji iz Nazareta vidimo eno izmed nas, ki daje novo življenje. Bog jo je naredil rodovitno in prišel nam je naproti z njenimi potezami, kot vsak otrok, ki je podoben materi. »Upanje naše«, rečemo v molitvi Pozdravljena, Kraljica. Podobna je Sinu in Sin je podoben njej. Mi pa smo podobni tej Materi, ki je dala obraz, telo in glas Božji Besedi. Podobni smo ji, ker lahko rojevamo Božjo Besedo tukaj na zemlji; krik, ki ga slišimo, lahko spremenimo v porod. Jezus se želi ponovno roditi in mi mu lahko damo telo in glas. To je porod, ki ga pričakuje stvarstvo.

Upati pomeni rojevati. Upati pomeni videti, kako ta svet postaja svet Boga: svet, v katerem Bog, ljudje in vsa bitja ponovno hodijo skupaj v mestu-vrtu, novem Jeruzalemu. Naj Marija, upanje naše, vedno spremlja naše romanje vere in upanja.