Kateheza o konstituciji Lumen gentium: Cerkev kot zakrament združenosti z Bogom in med ljudmi

V dosedanjih katehezah o drugem vatikanskem koncilu je papež razmišljal o različnih vidikih Božjega razodetja. Zadnje štiri splošne avdience so namreč bile posvečene dogmatični konstituciji o Božjem razodetju Dei Verbum. Videli smo, kako se je Bog razodel, ko je razkril ljubečo skrivnost svojega načrta, da bi vse ljudi združil s seboj po svojem Sinu Jezusu Kristusu.

V tej skrivnosti lahko razumemo tako izvor kot poslanstvo Cerkve. In v tej luči je sveti oče danes govoril o dogmatični konstituciji o Cerkvi Lumen Gentium, ki predstavlja Cerkev kot znamenje in orodje tega načrta odrešenja. Bog namreč po Cerkvi doseže svoj cilj, da ljudi združi s seboj in med seboj.

  (@Vatican Media)

Svetopisemski odlomek: Kol 1,15.18.19-20    

[Kristus,] je podoba nevidnega Boga […] in on je tudi glava telesa, to je Cerkve. […] Bog je namreč hotel, da se je v njem naselila vsa polnost in da je po njem spravil s sabo vse stvarstvo, saj je s krvjo njegovega križa, se pravi po njem, pomiril, kar je na zemlji in kar je v nebesih.

Cikel katehez: Dokumenti drugega vatikanskega koncila

II. Dogmatična konstitucija Lumen gentium
1. Skrivnost Cerkve, zakrament združenosti z Bogom in enosti vsega človeštva

Dragi bratje in sestre, dober dan in dobrodošli!
Drugi vatikanski koncil, čigar dokumentom posvečamo te kateheze, je pri opisovanju Cerkve najprej poskrbel za razlago njenega izvora. Zato je v dogmatični konstituciji Lumen gentium, potrjeni 21. novembra 1965, vzel iz pisem svetega Pavla izraz »skrivnost«. Z izbiro te besede ni hotel reči, da je Cerkev nekaj mračnega ali nerazumljivega, kot se včasih na splošno misli, ko se sliši izreči besedo »skrivnost«. Ravno nasprotno: ko sveti Pavel uporablja to besedo, zlasti v Pismu Efežanom, želi pokazati na realnost, ki je bila prej skrita, sedaj pa se je razodela.

Gre za Božji načrt, ki ima določen cilj: združiti vsa bitja s spravnim dejanjem Jezusa Kristusa, dejanjem, ki se je uresničilo z njegovo smrtjo na križu. To najprej izkusimo v zboru, ki se zbere pri bogoslužnem obhajanju. Tukaj razlike postanejo relativne, pomembno pa postane biti skupaj, saj nas privlači Kristusova ljubezen, ki je podrla zid ločevanja med osebami in družbenimi skupinami (prim. Ef 2,14). Za svetega Pavla je skrivnost izraz tega, kar je Bog želel uresničiti za celotno človeštvo in kar lahko spoznamo v posameznih izkušnjah, ki se postopoma širijo, dokler ne vključijo vseh ljudi in celo vesolja.

Stanje človeštva je zaznamovano z razdrobljenostjo, ki je ljudje niso sposobni popraviti, čeprav v njihovem srcu živi napetost, ki teži k enosti. V to stanje je umeščeno delovanje Jezusa Kristusa, ki po Svetem Duhu premaga sile razdora in samega Razdiralca. Srečati se pri skupnem obhajanju, ko imamo vero v oznanilo evangelija, pomeni živeti privlačnost, ki prihaja s Kristusovega križa, kar je najvišji izraz Božje ljubezni. Pomeni čutiti, da nas je Bog poklical skupaj. Zato se uporablja izraz ekklesía, torej skupščina, zbor oseb, ki se prepoznajo kot sklicane skupaj. Tako imamo določeno sočasnost med to skrivnostjo in Cerkvijo: Cerkev je skrivnost, ki je postala zaznavna.

Ta sklic, prav zato, ker ga udejanja Bog, ne more biti omejen na eno skupino oseb, ampak je namenjen temu, da postane izkušnja vseh ljudi. Zato drugi vatikanski koncil na začetku konstitucije Lumen gentium pravi takole: »Cerkev je v Kristusu na nek način zakrament oziroma znamenje in orodje za notranjo združitev z Bogom in za enost vsega človeškega rodu« (LG 1). Z uporabo izraza »zakrament« in razlago, ki iz tega izhaja, nam želi povedati, da je Cerkev v zgodovini človeštva izraz tega, kar Bog želi uresničiti. Zato, ko jo gledamo, do neke mere doumemo Božji načrt, skrivnost. V tem smislu je Cerkev znamenje. Poleg tega je izrazu »zakrament« dodana še beseda »orodje«, kar nam kaže, da je Cerkev dejavno znamenje. Ko Bog deluje v zgodovini, v svoje delovanje vključi osebe, katerim je njegovo delovanje namenjeno. Bog po Cerkvi doseže cilj, da vse osebe združi s sabo in jih ponovno združi med seboj.

Združenost z Bogom ima svoj odsev v združenosti človeških oseb. To je izkušnja odrešenja. Ni slučaj, da se v 7. poglavju  Lumen gentium, ki je posvečeno eshatološkemu značaju potujoče Cerkve, v točki 48, ponovno uporabi opis Cerkve kot zakramenta, in sicer zakramenta »odrešenja«: »Ko je bil Kristus povzdignjen z zemlje – pravi koncil –, je vse pritegnil k sebi (prim Jn 12,32 gr.). Ko je vstal od mrtvih (prim. Rim 6,9), je izlil na učence svojega oživljajočega Duha in po Njem osnoval svoje telo, kar je Cerkev, kot vesoljni zakrament odrešenja. Sedeč na desnici Očeta, neprestano deluje v svetu, da bi ljudi vodil v Cerkev, jih po njej tesneje pridružil sebi in jih s tem, ko jih hrani s svojim lastnim telesom in krvjo, naredil deležne svojega poveličanega življenja« (LG 48).

To besedilo nam pomaga razumeti odnos med združevalnim dejanjem Jezusove velike noči, kar je skrivnost trpljenja, smrti in vstajenja, in identiteto Cerkve. Hkrati nas navdaja s hvaležnostjo, da pripadamo Cerkvi, telesu vstalega Kristusa, in edinemu Božjemu ljudstvu, ki roma skozi zgodovino in živi kot posvečujoča navzočnost sredi še vedno razdrobljenega človeštva, kateremu je učinkovito znamenje enosti in sprave med ljudstvi.