Sveti oče: Šport more in mora postati prostor srečanja
Vatican News
Sveti oče je uvodoma poudaril, da so zimske olimpijske igre poleg tekmovanj na najvišji ravni »po svetu razširile tudi plemenito človeško, kulturno in duhovno sporočilo«, ter se športnikom zahvalil za njihovo pričevanje.
»Kadar šport živimo pristno, resnično ne gre samo za dosežek: je oblika jezika; pripoved, sestavljena iz dejanj, naporov, pričakovanj, padcev in ponovnih začetkov. Med olimpijskimi igrami nismo videli samo teles v gibanju, ampak zgodbe: zgodbe o požrtvovalnosti, disciplini, vztrajnosti. Zlasti na paralimpijskih igrah smo opazili, kako omejitev lahko postane kraj odkritja: ne nekaj, kar človeka ovira, ampak kar se lahko preoblikuje ali celo spremeni v nove lastnosti. Vi športniki ste postali življenjske zgodbe, ki navdihujejo številne ljudi.
Poleg tega nas vaša povezanost spominja, da nihče ne zmaga sam, saj za vsako zmago stoji veliko ljudi – od družine do ekip –, poleg številnih dni treninga, pritiska in samote. Pogosto se prav v teh trenutkih razodene Bog, kakor poje psalmist: »Dal si prosto pot mojim korakom, moja kolena ne klecajo« (Ps 18,37).
Šport namreč pripomore k zorenju našega značaja; terja trdno duhovnost in je rodovitna oblika vzgoje. V športu se naučimo spoznavati svoje telo, ne da bi ga malikovali, obvladovati čustva, tekmovati, ne da bi izgubili občutek za bratstvo; sprejeti poraz brez obupa in zmago brez arogance.
Šport, ki skupaj s telesom trenira um, je pristen, kadar ostane človeški, to je kadar ostane zvest svoji prvotni poklicanosti: biti šola življenja in talenta. Šola, v kateri se naučimo, da se pravi uspeh meri po kakovosti odnosov: ne po količini nagrad, ampak po medsebojnem spoštovanju, po skupnem veselju v igri.
To je »veselje v obilju« (prim. Jn 10,10), o katerem govori evangelij: življenje, polno smisla; življenje, v katerem telesnost in notranjost najdeta harmonijo. Iz tega razloga sem ta evangeljski izraz izbral za naslov pisma, ki sem ga napisal prav ob začetku olimpijskih in paralimpijskih iger (prim. Življenje v obilju, 6. februar 2026)«.
V nadaljevanju govora je sveti oče izpostavil, da ima v današnjem času, zaznamovanem s polarizacijami, rivalstvi in konflikti, ki vodijo v uničujoče vojne, prizadevanje športnikov še večjo vrednost: »Šport more in mora postati resnično prostor srečanja! Ne razkazovanje moči, ampak vaja v odnosih. Ob teh Igrah sem želel spomniti na pomen olimpijskega premirja. Vi ste s svojo navzočnostjo to možnost miru pokazali kot prerokbo, ki nikakor ni retorična: prekiniti logiko nasilja, da bi spodbujali logiko srečanja.
Hkrati pa dobro vemo, da šport s seboj prinaša tudi skušnjave: skušnjavo po uspehu za vsako ceno, ki lahko vodi do dopinga; skušnjavo po dobičku, ki igro spremeni v trg in športnika v zvezdnika; skušnjavo po spektakularnosti, ki športnika zreducira na podobo ali številko. Spričo teh zablod je vaše pričevanje bistvenega pomena.
Dragi športniki, bili ste priče poštenega in lepega načina življenja v svetu. Posredujte idejo, da je mogoče tekmovati, ne da bi se sovražili. Da je mogoče zmagati, ne da bi poniževali. Da je mogoče izgubiti, ne da bi izgubili same sebe. In to velja tudi izven športa. Velja v družbenem življenju, v politiki, v odnosih med ljudstvi. Če šport živimo dobro, le-ta postane laboratorij spravljenega človeštva, kjer raznolikost ni grožnja, ampak bogastvo. V času velikih podnebnih izzivov nas te igre spominjajo tudi na povezavo med športom in naravo ter na našo dolžnost, da skrbimo za naš skupni dom (prim. Frančišek, Okrožnica Laudato si’, 3).
Danes v tej dvorani gledamo Križ športnikov – olimpijski in paralimpijski križ –, ki od Iger v Londonu leta 2012 do Iger v Milanu-Cortini zbira molitve, pričakovanja in upanja, strahove in trpljenje žensk in moških vseh starosti, ki delijo svoje športne izkušnje. Pred tem najvišjim in bistvenim Znamenjem predanosti obnovimo željo, da bi skupaj v vsaki dejavnosti dali vse od sebe.
Dragi športniki, vsem se vam zahvaljujem za vaš trud. Molim, da bi Jezus Kristus, "pravi Božji športnik" (prim. Sv. Janez Pavel II., Homilija ob jubileju športnikov, 29. oktober 2000, 4), vsakega od vas navdihnil za vedno plemenitejše izzive in vam podaril moč, da bi jih živeli z gorečnostjo. Medtem ko vas spremljam s svojim blagoslovom, vam zaupam poslanstvo: še naprej skrbite, da bo v središču športa v vseh njegovih oblikah (prim. Pismo Življenje v izobilju) ostala oseba«.
