Sveti oče med homilijo: Naša poklicanost v ljubezen ima korenine v Božji ljubezni
Vatican News
Na predvečer praznika Srca Jezusovega je spregovoril o Božji ljubezni in poudaril, da naša ljubezen do bližnjega ne sme biti zgolj dobrodelna pomoč, ampak mora biti usmerjena v vključevanje ljudi, da bi se mogli v polnosti uresničiti ter dejavno sodelovati v skupnosti.
Homilija papeža Leona XIV.
Dragi bratje in sestre, po dnevu, bogatem s srečanji in podelitvami, ko z vami obhajam to evharistijo, se želim najprej zahvaliti Gospodu za toliko dobrega, ki se tukaj uresničuje vsak dan, ter mu izročiti zavzemanje vseh nas in hkrati trpljenje, kateremu je priča ta dežela. Prav tako vas vabim, da pri tej sveti maši skupaj molimo za duše bratov in sester, ki so izgubili življenje na morju.
Vse to bomo položili na oltar skupaj s kruhom in vinom, medtem ko z obhajanjem bogoslužja na vigilijo vstopamo v slovesni praznik Srca Jezusovega, kateremu je posvečena vsa Španija. Prosimo Gospoda, naj bodo v nas v tem trenutku živa ista občutja človečnosti, usmiljenja in sočutja kot v Zveličarjevem Srcu.
Pri našem premišljevanju so nam v pomoč berila, ki smo jim prisluhnili.
V prvem Bog Izraelce spominja na zastonjskost, s katero jih je ljubil. Ni jih izbral zato, ker bi imeli kakšne posebne odlike, darove ali zasluge, ampak iz čiste ljubezni (prim. Dt 7,7-9) in jih bo ljubil vedno, tudi takrat, ko zaradi svojega otrdelega srca ne bodo vračali njegovih občutij.
To je Božja ljubezen, v kateri ima svoje korenine naša poklicanost v ljubezen: ne temelji na preračunljivosti, niti samo na občutju, niti je ni mogoče zreducirati zgolj na človekoljubje, ampak prežema vse naše bitje: ogenj za dušo, luč za um, neustavljiv impulz za svobodo, mir ter hkrati muka za srce, ki bije v sozvočju z drugimi srci in vključuje celotno osebo. Ljubiti je namreč za človeka naravno, oziroma je pogoj za polnost njegovega lastnega obstoja.
Takšna se nam zdi ljubezen v človeškosti Zveličarja in v vzgibih njegovega presvetega Srca: nespremenljiva in zvesta tudi spričo nerazumevanja in zavračanja, strahu, žalosti in človeškega upiranja (prim. Lk 22,39-46).
In prav v tem obličju Boga, ki je vedno »zaljubljen«, ki popolnoma in nenehno želi naše dobro in našo polno srečo, prepoznavamo pot življenja, se učimo novega načina bivanja in medsebojnih odnosov, drugačnega merila za presojanje izbir ter prenovljenega in oživljajočega sloga gradnje občestva. Papež Frančišek je v zvezi s tem, ko je govoril o Kristusovi ljubezni, dejal, da je »najboljši odgovor na ljubezen njegovega Srca ljubezen do bratov« (Okrožnica Dilexit nos, 24. oktober 2024, 167), ter dodal: »Ni večjega dejanja, ki bi mu ga lahko ponudili, da bi ljubezen povrnili z ljubeznijo« (ibid.). »Povrniti ljubezen z ljubeznijo«: to je čudovita zamenjava, »admirabile commercium« (prim. Prve večernice slovesnega praznika Marije, Božje Matere, prvi odpev); evangelij nas vabi, naj se vanjo vključimo tako, da neskončno mero Božje ljubezni izrazimo v velikodušnosti, s katero Mu služimo vsak dan v bratih in sestrah, ki jih On sam postavlja na našo pot, zlasti v tistih, ki so najbolj potrebni pomoči, nemočni, ki ne morejo povrniti (prim. Lk 6,32-36). Prav tako, kot se dogaja na tem otoku, v sprejemanju, v podelitvi, v nesebičnem darovanju.
Vendar pa se zastonjskost Kristusovega Srca ne ustavi pri tem. Gre še dlje in se zaveže, da bo vsakemu pomagala ne samo preživeti, ampak tudi ponovno najti zaupanje in nadaljevati pot, da bo lahko v svoji edinstvenosti v polnosti rasel in cvetel, za dobro vseh. V zvezi s tem je papež Benedikt XVI. zapisal, da je ljubezen, »o kateri je Jezus Kristus pričal s svojim zemeljskim življenjem […], poglavitna gonilna sila za resničen razvoj vsakega človeka in celotnega človeštva« (Okrožnica Caritas in veritate, 29. junij 2009, 1).
V drugem berilu nas je sveti Janez spomnil, da je »Bog poslal na svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem« (1 Jn 4,9). Njegove besede spominjajo na Jezusove, ko je rekel, da je prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju (prim. Jn 10,10), in ki je ozdravljenemu hromemu naročil: »Vstani, vzemi svojo posteljo in hodi« (Mr 2,9). V teh izrazih prepoznavamo povabilo, naj materinsko objamemo tiste, ki trpijo, hkrati pa pripravimo in spodbudimo tiste, ki so bili ranjeni, da se dvignejo in ponovno stopijo na pot za svobodno in dostojanstveno življenje.
Naša ljubezen namreč ne sme biti zgolj dobrodelna pomoč, ampak je usmerjena v vključevanje ljudi, v njihovo polno uresničenje – duhovno, intelektualno in telesno – ter v njihovo dostojanstveno in konstruktivno vključevanje v skupnost (prim. Okrožnica Fratelli tutti, 3. oktober 2020, 129). Samo tako naše srečanje, tudi spričo težkih in bolečih dogodkov, postane priložnost za sejanje semen upanja na poti človeštva boljši prihodnosti naproti.
Vendar bi se rad v luči Božje besede, ki smo jo poslušali, zaustavil še ob zadnji lastnosti Kristusovega Srca: ponižnosti (prim. Mt 11,29). Jezusovo Srce je ponižno, zato njegovega utripanja ne čutijo »modri« in »razumni«, torej tisti, ki si domišljajo, da so sami sebi dovolj, da vse vedo in da ne potrebujejo ne Boga niti drugih. Tem namreč, ki so raztreseni zaradi odmevov preobilnega, vseprisotnega in nemirnega »jaz«, manjka tišina, potrebna, da bi v sebi in bratih slišali skrito utripanje ljubezni.
»Pogosto nas blaginja zaslepi do te mere, da mislimo, da se naša sreča lahko uresniči le, če uspemo živeti brez drugih« (Frančišek, Apostolska spodbuda Dilexi te, 4. oktober 2025, 108). Jezus pa nas nasprotno uči, da je zato, da bi okusili resnično radost življenja, ki je v ljubezni, potrebno stopiti s piedestalov ošabnosti, ki ločuje, da bi se srečali v ponižnosti, ki nas brati.
Sveti Avguštin je dejal: »Kjer je ljubezen, tam je mir, in kjer je ponižnost, tam je ljubezen« (In Epistolam Joannis ad Parthos, prolog). To je res. Kjer je pristna ponižnost, tam je ljubezen, in kjer je ljubezen, tam je mir, ker samo v ponižnosti resnično spoznamo, kdo smo, in se tako lahko ljubimo, srečamo, darujemo in odpuščamo v resnici.
Predragi, danes častimo presveto Srce Jezusovo, ki ga pogosto upodabljamo okronanega s trnjem in z gorečim plamenom, glede na videnja svete Marjete Marije Alacoque. Spomnimo se, da smo mi živa Gospodova navzočnost v svetu (prim. Konstitucija Lumen gentium, 8). Zato glejmo drug drugega, ne samo danes, ampak vedno, s spoštovanjem in zaupanjem. In v tej zavesti obnovimo prizadevanje, da bomo v sebi, v ljubezni, dopolnili to, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, za dobro Cerkve (prim. Kol 1,24). Vžgani z ljubeznijo njegovega Srca postanimo prinašalci njegovega usmiljenja in miru, da bi se v svetu končale vojne in bi okoli nas raslo novo človeštvo, spravljeno v ljubezni.
Photogallery
