Papež: Božje kraljestvo se goji v molitvi in z življenjem v poštenosti, odpuščanju in hvaležnosti

»Dragi bratje in sestre, lepo nedeljo želim! Današnji evangelij (prim. Lk 18,9–14) nam predstavlja dve osebi, farizeja in cestninarja, ki molita v templju«. S temi besedami je papež Leon XIV. začel nagovor pred opoldansko molitvijo Angel Gospodov z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na današnjo 30. nedeljo med letom.

Leon XIV.

Prvi se ponaša z dolgim seznamom zaslug. Opravlja veliko dobrih del in se zato počuti boljšega od drugih, ki jih prezirljivo sodi. Stoji z dvignjeno glavo. Njegova drža je očitno predrzna. Označuje natančno spoštovanje Postave, da, vendar brez ljubezni, sestavljeno iz »dajanja« in »jemanja«, iz dolgov in kreditov, brez usmiljenja.

Tudi cestninar moli, vendar na zelo drugačen način. Veliko mu je treba odpustiti, saj je cestninar, ki ga plačuje rimsko cesarstvo, in njegovo delo je v skladu s pogodbo, ki mu omogoča, da špekulira z izkupičkom na račun svojih rojakov. Vendar nam Jezus na koncu prilike pove, da se on od obeh vrne domov »opravičen«, torej mu je odpuščeno in je prenovljen zaradi srečanja z Bogom. Zakaj?

Najprej ima cestninar pogum in ponižnost, da se postavi pred Boga. Ne zapre se v svoj svet, ne vda se zlu, ki ga je storil. Zapusti kraje, kjer se ga bojijo, kjer je na varnem, kjer ga varuje moč, ki jo ima nad drugimi. V tempelj pride sam, brez spremstva, tudi za ceno ostrih pogledov in ostrih sodb, in stoji pred Gospodom, zadaj, s sklonjeno glavo, izreče nekaj besed: »Bog, bodi milostljiv meni grešniku!« (v. 13).

Jezus nam torej daje močno sporočilo. Ne rešimo se s hvaljenjem lastnih zaslug niti s prikrivanjem svojih napak, temveč s tem, da se iskreno postavimo takšni kot smo pred Boga, pred sebe in druge, prosimo za odpuščanje in se zaupamo Gospodovi milosti.

Ko sveti Avguštin komentira ta dogodek, primerja farizeja z bolnikom, ki iz sramu in ponosa skriva svoje rane pred zdravnikom, cestninarja pa z drugim, ki s ponižnostjo in modrostjo razkrije svoje rane pred zdravnikom, pa naj bodo še tako grde, in prosi za pomoč. Zaključi: »Ne preseneča nas [...], če se je tisti cestninar, ki se ni sramoval pokazati svoje bolne strani, vrnil [...] ozdravljen« (Sermo 351,1).

Dragi bratje in sestre, storimo enako tudi mi. Ne bojmo se priznati svojih napak, jih razkriti, prevzeti odgovornost zanje in jih zaupati Božjemu usmiljenju. Tako bo njegovo kraljestvo lahko raslo v nas in okoli nas, kraljestvo, ki ne pripada ponosnim, ampak ponižnim, in ki se goji v molitvi in življenju s poštenostjo, odpuščanjem in hvaležnostjo.

Prosimo Marijo, vzor svetosti, naj nam pomaga rasti v teh krepostih.