Papež Leon XIV.: Hodimo torej v veselju, da smo sveto ljudstvo, ki si ga je Bog izbral
Leon XIV.
Katedrala rimske škofije in sedež Petrovega naslednika, kot vemo, ni samo delo izredne zgodovinske, umetniške in verske vrednosti, ampak predstavlja tudi gonilno središče vere, ki so jo zaupali in varovali apostoli, in njenega prenosa skozi zgodovino. Veličina te skrivnosti sije tudi v umetniškem sijaju stavbe, ki je v svoji osrednji ladji zbrala dvanajst velikih kipov apostolov, prvih Kristusovih sledilcev in prič evangelija.
To nas vodi k duhovnemu pogledu, ki nam pomaga preseči zunanji videz in v skrivnosti Cerkvi dojeti veliko več kot le preprost kraj, kot fizični prostor, kot kamnito zgradbo. V resnici, kot nas spominja evangelij v prizoru Jezusovega očiščenja Jeruzalemskega templja (prim. Jn 2,13-22) je resnično Božje svetišče umrli in vstali Kristus. On je edini srednik zveličanja, edini Odrešenik, ki s tem, ko se je povezal z našo človeškostjo in nas spreminja s svojo ljubeznijo, predstavlja vrata (prim. Jn 10,9), ki se široko odpirajo za nas in nas vodijo k Očetu.
Združeni z njim smo tudi mi živi kamni te duhovne zgradbe (prim. 1 Pt 2,4-5). Mi smo Kristusova Cerkev, njegovo telo, njegovi udje, poklicani, da po svetu širimo njegov evangelij usmiljenja, tolažbe in miru po tistem duhovnem bogoslužju, ki mora sijati predvsem v našem pričevanju življenja.
Bratje in sestre, v tem duhovnem pogledu moramo vaditi srce. Krhkosti in zmote kristjanov, skupaj s tolikimi klišeji in predsodki nam pogosto preprečujejo, da bi dojeli bogastvo skrivnosti Cerkve. Njena svetost namreč ni v naših zaslugah, ampak v »Gospodovem daru, ki se nikoli ne odvzame«, »ki si po logiki paradoksalne ljubezni vedno znova izbira tudi umazane človeške roke za posodo svoje navzočnosti« (J. RATZINGER, Uvod v krščanstvo, Celje 1975, 256).
Hodimo torej v veselju, da smo sveto ljudstvo, ki si ga je Bog izbral, in prosimo Marijo, Mater Cerkve, naj nam pomaga sprejeti Kristusa in nas spremlja s svojo priprošnjo.