Papež Leon XIV.: Na današnji spomin vernih rajnih se spominjamo prihodnosti

Leon XIV.

On sam nam je rekel: »Volja tistega, ki me je poslal, pa je, da ne izgubim nič od tega, kar mi je dal, ampak vse to obudim poslednji dan« (Jn 6,39). Na ta način je jasno središče Božjih skrbi: da nihče ne bi bil za večno pogubljen, da bi vsak imel svoje mesto in bi sijal v svoji enkratnosti.

To je skrivnost, ki smo jo obhajali včeraj v prazniku vseh svetih: občestvo razlik, ki tako rekoč širi Božje življenje na vse hčere in sinove, ki so si želeli biti del njega. To je želja, ki je vpisana v srce vsakega človeka, ki kliče po priznanju, pozornosti in veselju. Kot je zapisal papež Benedikt XVI., hoče izraz »večno življenje« dati ime temu neustavljivemu pričakovanju: ne zaporedje brez konca, ampak potopitev v ocen neskončne ljubezni, v katerem čas, prej in potem ne obstaja več. Polnost življenja in veselja: to je tisto, kar upamo in pričakujemo od našega življenja s Kristusom (prim. Okrožnica Spe salvi, 12).

Tako nam spomin na vse verne rajne skrivnost še bolj približa. Božjo skrb, da ne bi nikogar izgubil, namreč od znotraj spoznamo vsakič, ko se zdi, da zaradi smrti za vselej izgubimo nek glas, nek obraz, cel svet. Vsak človek je namreč cel svet. Današnji dan je torej dan, ki izziva človekov spomin, tako dragocen in tako krhek. Brez spomina na Jezusa – na njegovo življenje, smrt in vstajenje – je neizmeren zaklad vsakega življenja izpostavljan pozabi. V živem spominu na Jezusa pa se celo tisti, ki se jih nihče ne spominja, tudi tisti, za katere se zdi, da jih je zgodovina izbrisala, pokažejo v svojem neskončnem dostojanstvu. Jezus, kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je sedaj vogelni kamen (prim. Apd 4,11). To je velikonočno oznanilo. Zato se kristjani od nekdaj spominjajo pokojnih v vsaki evharistiji in vse do danes prosijo, da bi v evharistični molitvi omenili njihove najbližje. Iz tega oznanila izhaja upanje, da nihče ne bo izgubljen

Naj bo torej obisk pokopališča, kjer tišina prekine mrzličnost delovanja, za vse nas povabilo k spominu in čakanju. »Pričakujem vstajenje mrtvih in življenje v prihodnjem veku,« molimo v veroizpovedi. Spominjamo se torej prihodnosti. Nismo zaprti v preteklost, v solze nostalgije. Tudi nismo zapečateni v sedanjost kot v nekakšen grob. Naj nas doseže znani Jezusov glas, naj doseže vse ljudi, ker je to edini glas, ki prihaja iz prihodnosti. Kliče nas po imenu, pripravlja nam prostor, osvobaja nas občutka nemoči, s katerim smo v nevarnosti, da se odpovemo življenju. Marija, žena velike sobote, naj nas spet nauči upati.