Papež: Bogu ni nič nemogoče. Pripravimo se na njegovo kraljestvo, naredimo mu prostor
Leon XIV.
Pred Jezusom se pojavi na prizorišču njegov Predhodnik, Janez Krstnik. Pridigal je v judejski puščavi rekoč: »Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo!« (Mt 3,1).
V molitvi Očenaš mi vsak dan prosimo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«. Jezus sam nas je to naučil. S tem vzklikom se usmerimo na Novost, ki jo ima Bog v shrambi za nas in uvidimo, da potek zgodovine niso že napisali mogočniki tega sveta. Izročimo misli in moči v službo Bogu, ki prihaja kraljevati in sicer ne zaradi nadvlade, ampak da bi nas osvobodil. Evangelij, dobra novica je, ki nas spodbuja in nas vplete vase.
Gotovo, Krstnikov ton je strog, pa vendar ga ljudje poslušajo, ker v njegovih besedah odzvanja Božji poziv, da se ne šalimo s svojim življenjem, da izkoristimo sedanji trenutek za pripravo na srečanje z Njim, ki sodi na osnovi del ter namenov srca in ne glede na videz.
Sam Janez bo presenečen glede načina, s katerim se bo Božje kraljestvo razodelo v Jezusu Kristusu, torej s krotkostjo in usmiljenjem. Prerok Izaija ga primerja s poganjkom, torej s podobo, ki ne kaže moči ali uničenja, temveč rojstvo in novost. Na poganjek, ki bo pognal iz na videz mrtvega debla, bo začel pihati Sveti Duh s svojimi darovi (prim. Iz 11,1-10). Vsakdo med nami lahko pomisli na podobno presenečenje, ki se mu je v življenju zgodilo.
Gre za izkušnjo Cerkve, ki jo je doživela z 2. vatikanskim koncilom, ki se je zaključil ravno pred šestdesetimi leti; gre za izkušnjo, ki se obnavlja, ko hodimo skupaj proti Božjemu kraljestvu in se vsi iztegujemo, da bi ga sprejeli ter mu služili. Tedaj ne bodo samo vzbrstele resničnosti, ki so se zdele slabotne ali obrobne, temveč se bo uresničilo to, kar bi se človeško zdelo nemogoče, s podobami preroka Izaija: »Tedaj bo volk prebival z jagnjetom in panter bo ležal s kozličem. Tele, lev in ovca bodo skupaj, majhen deček jih bo gonil« (Iz 11,6).
Sestre in bratje, kako svet potrebuje to upanje! Bogu ni nič nemogoče. Pripravimo se na njegovo kraljestvo, naredimo mu prostor. »Najmanjši«, Jezus iz Nazareta, nas bo vodil! On, ki se je izročil v naše roke, od noči svojega rojstva do temne ure svoje smrti na križu, sije na našo zgodovino kot vzhajajoče sonce. Začel se je nov dan. Prebudimo se in hodimo v njegovi luči!
To je duhovnost adventa, tako svetla in konkretna. Naj nas ulične svetilke spomnijo, da je lahko vsak od nas majhna luč, če sprejmemo Jezusa, poganjek novega sveta. Učimo se to od Marije, naše matere, žene zaupnega pričakovanja in upanja.
