Sveti oče: Pričujte o miru in pristnem veselju, ki izvira iz Božje ljubezni
Vatican News
Dragi bratje in sestre,
evangelij, ki smo ga slišali (prim. Jn 11,45-57), govori o kruti obsodbi Jezusa: pripoveduje o dnevu, ko so člani vélikega zbora sklenili, »da ga umorijo« (v. 53). Zakaj se mu to zgodi? Ker je obudil Lazarja od mrtvih; ker je ponovno dal življenje svojemu prijatelju, pred čigar grobom je jokal in se pridružil Marijini in Martini bolečini. Prav Jezus, ki je prišel na svet, da bi nas osvobodil smrtne obsodbe, je obsojen na smrt. Ne gre za usodnost, temveč za jasno in premišljeno odločitev.
Razsodba Kajfe in vélikega zbora je sad politične preračunljivosti, ki temelji na strahu: če bi Jezus še naprej vlival pogum, spreminjal bolečino ljudstva v radost, bodo prišli Rimljani in uničili deželo (prim. v. 48). Namesto da bi v Nazarečanu prepoznali Mesija, to je dolgo pričakovanega Kristusa, verski voditelji v Njem vidijo grožnjo. Njihov pogled je izkrivljen do te mere, da so prav učitelji postave tisti, ki jo kršijo. Pozabijo na obljubo, ki jo je Bog dal svojemu ljudstvu, in hočejo umoriti nedolžnega, saj se za njihovim strahom skriva navezanost na moč. Vendar če ljudje pozabijo na postavo, ki zapoveduje, da se ne sme ubijati, Bog ne pozabi na obljubo, ki svet pripravlja na zveličanje. Njegova previdnost iz tiste morilske sodbe napravi način, da izkaže najvišji namen ljubezni: čeprav je bil Kajfa zloben, je »prerokoval, da mora Jezus umreti za narod« (v. 51).
Tako smo priče dveh nasprotnih gibanj: na eni strani razodetje Boga, ki kaže svoje obličje kot vsemogočni Gospod in zveličar, na drugi strani prikrito delovanje mogočnih oblasti, ki so brez pomislekov pripravljene umoriti. Ali se ne dogaja to tudi danes? Na njunem stičišču je Jezusovo znamenje: dati življenje. Gre za znamenje, ki ga napoveduje Lazarjevo vstajenje, najbližja prerokba tega, kar se bo zgodilo Kristusu v njegovem trpljenju, smrti in vstajenju. V tisti veliki noči bo Sin v moči Svetega Duha dopolnil Očetovo delo: kakor je ob začetku časov Bog bitju podaril življenje iz nič, tako v polnosti časov vsako življenje odkupi od smrti, ki uničuje stvarstvo.
Iz tega odrešenja prihajata veselje vere in moč našega pričevanja v vsakem kraju in v vsakem času. V Jezusovi zgodovini je namreč povzeto bivanje vseh nas, začenši z najmanjšimi in zatiranimi: koliko je še danes v svetu preračunavanj, da bi umorili nedolžne; koliko lažnih razlogov se navaja, da bi jih odstranili! Vendar pa spričo vztrajnosti zla obstaja večna Božja pravičnost, ki nas vedno osvobaja naših grobov, tako kot pri Lazarju, ter nam podarja novo življenje. Gospod osvobaja od bolečine z vlivanjem upanja; spreobrača trdoto srca tako, da moč preoblikuje v služenje, prav tedaj ko razodeva resnično ime svoje vsemogočnosti: usmiljenje. Usmiljenje je tisto, ki rešuje svet: skrbi za vsako človeško življenje, od tedaj ko se poraja v telesu, dokler ne usahne ter v vsaki njegovi krhkosti. Kakor nas je učil papež Frančišek, kultura usmiljenja zavrača kulturo odmetavanja.
Glas prerokov, ki smo ga slišali, priča o tem, kako Bog uresničuje svoj načrt zveličanja. V prvem berilu Ezekiel naznanja, da se božje delo začne kot osvoboditev (Ezk 37,23) in se dopolni s posvetitvijo ljudstva (prim. v. 28): pot spreobrnjenja, prav takšna, ki jo doživljamo v postnem času. Gre za vključujočo pobudo, ki ni zasebna ali individualna, temveč spreminja naše odnose z Bogom in z bližnjim.
Osvoboditev se kaže predvsem kot očiščenje od »malikov«, od »ostudnosti« (v. 23). Kateri so? S tem izrazom prerok nakaže vse tiste stvari, ki zasužnjujejo srce; vse, kar ga podkupi in pokvari. Beseda malik pomeni »mala ideja«, to je pomanjšan pogled, ki zmanjšuje ne samo slavo Vsemogočnega, ki ga popredmeti, ampak človeški um. Malikovalci so torej ozkogledni ljudje: gledajo to, kar prevzame njihove oči in jih zamegli. In tako prav velike in dobre stvari na tem svetu postanejo maliki, ki se spremenijo v oblike suženjstva – ne za tiste, ki jih nimajo, ampak za tiste, ki se z njimi prenajedajo, bližnjega pa puščajo v bedi in otožnosti. Osvoboditev od malikov je torej osvoboditev od moči, ki je postala prevlada; od bogastva, ki je degradiralo v pohlep; od lepote, ki je zamaskirana v nečimrnost.
Bog nas v teh skušnjavah ne zapusti, ampak priskoči na pomoč šibkemu in žalostnemu človeku, ki misli, da so maliki sveta tisti, ki rešujejo njegovo življenje. Kakor uči sveti Avguštin, se človek »osvobodi njihove oblasti tedaj, ko veruje v tistega, ki je zato, da bi ga ponovno dvignil, dal zgled ponižnosti« (De civitate Dei, VII, 33). Ta zgled je sámo Jezusovo življenje; življenje Boga, ki je postal človek zaradi našega zveličanja. Namesto da bi nas kaznoval, On uniči zlo s svojo ljubeznijo ter izpolni slovesno obljubo: »Očistil jih bom; moje ljudstvo bodo in jaz bom njihov Bog« (Ezk 37,23). Gospod spreminja zgodovino sveta, ko nas od malikovalstva kliče k pravi veri; iz smrti v življenje.
Zato, dragi bratje in sestre, se spričo številnih krivic, ki zadajajo rane narodom, ter vojne, ki uničuje države, neprenehoma dviga glas preroka Jeremija, ki ga danes beremo v psalmu: »Njihovo žalovanje spremenim v veselje, po stiski jih potolažim in razveselim« (Jer 31,13). Očiščenje spričo malikovanja, ki ljudi dela sužnje drugih ljudi, se uresničuje kot posvetitev; dar milosti, po kateri ljudje postanejo Božji otroci, bratje in sestre med seboj. Ta dar razsvetljuje našo sedanjost, saj so vojne, ki jo omadežujejo s krvjo, sad malikovanja moči in denarja. Vsako zlomljeno življenje je rana za Kristusovo telo. Ne navadimo se na hrup orožja, na podobe vojne! Mir ni zgolj ravnovesje sil, ampak je delo očiščenih src tistih, ki v drugem vidijo brata, ki ga je potrebno varovati, in ne sovražnika, ki ga je treba uničiti.
Cerkev v Monaku je poklicana dati pričevanje tako, da živi v miru in Božjem blagoslovu: zatorej, predragi, osrečujte mnoge s svojo vero; izražajte pristno veselje, katerega se ne osvoji s stavo, ampak se ga podeli z ljubeznijo. Vir tega veselja je Božja ljubezen: ljubezen do porajajočega in pomoči potrebnega življenja, ki ga je treba vedno sprejeti in negovati; ljubezen do mladega in ostarelega življenja, ki ga je potrebno spodbujati v preizkušnjah vsake starosti; ljubezen do zdravega in bolnega življenja, ki je včasih osamljeno ter vedno potrebuje skrbno spremljanje. Naj vam Devica Marija, vaša zavetnica, pomaga biti kraj sprejemanja, dostojanstva za male in revne; kraj celostnega in vključujočega razvoja.
V dolgem postnem času sveta, prav medtem ko divja zlo in zaradi malikovanja srca postajajo brezbrižna, Gospod pripravlja svojo veliko noč. Znamenje tega dogodka je človek: je Lazar, poklican iz groba; smo mi, grešniki, ki jim je bilo odpuščeno; je Križani Vstali, začetnik zveličanja. On je »pot, resnica in življenje« (Jn 14,6), ki podpira naše romanje in poslanstvo Cerkve v svetu: podariti Božje življenje. Ta naloga je plemenita in nemogoča, če svojega življenja ne podarimo bližnjemu. Je navdušujoča in rodovitna naloga, kadar evangelij razsvetljuje naše korake.
